Novice

Obrazi nevladnikov: Gaja Brecelj, Umanotera – »Ne kozmetičnih, zahtevajmo velike spremembe!«

06.02.2024
Obrazi nevladnikov: Gaja Brecelj, Umanotera – »Ne kozmetičnih, zahtevajmo velike spremembe!«

Gaja Brecelj, ki me sprejme v pritlični sobi stare hiše na Trubarjevi, kjer ima svoje prostore Umanotera, deluje pomirjeno in prizemljeno. Kar sploh ni nenavadno, če vzamemo v obzir to, da jo je očitno, pravi, v veliki meri določilo že njeno ime. Velika občutljivost do zemlje in živih bitji se je pokazala zgodaj. Pri dvanajstih letih sta z bratrancem uprizorila mali protest, ko sta se na skrivaj, oborožena z napisi »Pustite naše gozdove« odpravila reševat gozd, ki so ga izsekavali zaradi gradnje počitniških hiš. Gajo je pot od prvih nadobudnih okoljevarstveno-aktivističnih korakov pripeljala točno tja, kamor ji je bilo namenjeno – na čelo Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Trajnostni razvoj razumejo kot dinamično ravnovesje med človekom in naravo, ki omogoča socialno pravičnost in medgeneracijsko solidarnost in obenem upošteva omejene planetarne vire.

 

Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, daje vtis gotovosti, da so spremembe v pravo smer mogoče, najsi se zdi situacija glede podnebnih sprememb in okoljske problematike še tako »pregreta«. In ne le to. Reševanje ne sme biti le reševanje, ampak priložnost za vzpostavitev trajnostne oziroma podnebno nevtralne družbe na pravičen način, ki bo omogočal dostojno življenje za vse.

»Mislim, da ni razloga, zakaj to ne bi šlo. Omejuje nas le um, ker nam to ves čas ponavljajo. 'Tega se ne da'. A to je le družbeni konstrukt. Kaj vse smo že naredili, če pogledamo v zgodovino?! Nore stvari. Zdaj pa, da se tega ne da. Ne, tega ne smemo sprejemati.«

Res je družbena moč po Gajinih besedah na strani tistih, ki so prosperirali na načine, nevzdržne za človeka in za planet.

»Ne, ne za planet!« se takoj popravi. »Planet bo preživel. To sploh ni stvar planeta, ampak življenja na tem planetu, človeške vrste in ostalih vrst.«  

Direktorico Umanotere jezi, kako hitro smo kolektivno pristali na to, da nekaj ni mogoče. Tako dovolimo, da gredo stvari po starem, kar pomeni še več neenakosti, še več ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so bile lanske poplave.

 

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.

 

 

Vir: Dnevnik.si