Novice

»Želja po tem, da bi pomagali, je enako človeška kot želja, da bi poskrbeli le zase in za svoje bližnje. Vendar se mi zdi pomembnejša želja, da bi »dopustili« vsem enakopravno sobivati in pomagati samim sebi,« je zapisala Eva Marn, soustanoviteljica Humanitasa ob dvajseti obletnici te organizacije, leta 2020. Delovanje društva je tako že od samih začetkov globoko ukoreninjeno v enakopravnosti.

Barbara Vodopivec, predsednica društva, ki deluje predvsem na področju globalnega učenja in programov podpore otrokom in lokalnim skupnostim, nadaljuje delo na isti osnovi: »Na prvem mestu je treba imeti posluh in pustiti ob strani svoje ideje, kaj in kako je treba. Sploh pri delu z našimi partnerji v Afriki je ključno, da se pogovarjamo z njimi, poslušamo, ne pa vnašamo svoje ideje.«

Pot antropologinje Barbare Vodopivec je s Humanitasom tesno prepletena že veliko let. Organizaciji se je par let po ustanovitvi pridružila kot prostovoljka pri medkulturnih delavnicah, kasneje se je tudi zaposlila. Sicer je njen radovedni duh vleklo na različne konce: »Nisem bila ves čas tukaj, z eno nogo sem bila vedno še nekje drugje, prihajala sem in odhajala. Delala sem za različne organizacije, hkrati sem delovala tudi kot raziskovalka.« Na podlagi enoletnega terenskega dela v Mehiki je opravila doktorat iz kulturne in socialne antropologije, v katerem je obravnavala vpliv turizma na prebivalstvo v getih in slumih. Zanima jo veliko stvari, kar je za delo pri Humanitasu, kjer svoje projekte gradijo ravno na zavedanju o medsebojni prepletenosti ljudi in različnih delov sveta, zagotovo prednost.

»Vse mogoče me zanima. Rada se tudi nekih istih tem lotevam iz različnih perspektiv: raziskovalne, nevladniške, aktivistične. Zelo sem horizontalna, ne grem toliko v globino, kar zna biti včasih tudi neka prednost, saj vidiš povezave med stvarmi in področji.«

Medsebojna prepletenost
»Društvo se je začelo s programom podporništva otrokom in lokalnim skupnostim v Afriki, najprej v Burkina Fasu, potem v Gani in Keniji,« začetke delovanja v letu 2001 opisuje Barbara Vodopivec. »Vse to je vezano na individualno podporo ljudi iz Slovenije.

Program v Afriki je bil sprva zasnovan tako, da je vsak podpornik podpiral enega otroka, s katerim je lahko prek Humanitasa vzpostavil tudi stik, otrok mu je lahko pisal. Vendar je iz zgolj neposredne pomoči otrokom kasneje začel rasti v širše zastavljeno podporo lokalnim skupnostim. Pobuda za spremembo programa je prišla s strani naših lokalnih partnerjev, ki so začeli v tem sistemu opažati določene težave. Partnerji so tako ugotovili, da se lahko naredi več z vlaganjem v projekte za širšo skupnost. Tako so v okviru programov gradili knjižnice, kjer so imeli aktivnosti za celotno skupnost in delali na opolnomočenju žensk.

Začetniki društva so se zavedali tudi, da so neenakosti prisotne tako v globalnem svetu kot v našem neposrednem okolju, zato so se odločili tudi za program botrstva v Sloveniji.

»Čez nekaj let pa je prišlo do razmisleka,« opisuje mejnike Humanitasa Barbara Vodopivec. »Eno je, da podpiramo projekte zunaj našega okolja, drugo pa je, da delamo tudi na izobraževanju pri nas. Stvari so med seboj zelo povezane, del okolja, v katerem živimo, ima velike posledice na ostale dele sveta.«

To slikovito ponazorijo tudi besede bivšega tanzanijskega predsednika Juliusa Nyerereja: »Vsa sredstva, ki jih pošiljate za razvojno pomoč v Tanzaniji, raje porabite v Veliki Britaniji in pojasnite ljudem prava dejstva in vzroke revščine.«

»Res je nujno,« kot nadaljuje predsednica društva, »da se zavedamo svojega, ne samo individualnega, ampak tudi družbenega vpliva na ostali svet. Zato smo skozi leta na društvu razvijali koncept globalnega učenja, kjer gre za ozaveščanje o globalni soodvisnosti in neenakosti. Pri tem je pomembno tudi, da se ljudi spodbuja k aktivaciji.«

»Veliko delamo s šolami, najbolj z učitelji, pa tudi direktno z učenci. Imamo delavnice, usposabljanja, oblikujemo pedagoške materiale, organiziramo konference ... To je danes prevladujoči del delovanja Društva Humanitas. Nadaljujemo pa tudi s programom podpore otrokom in lokalnim skupnostim.«

Glava, srce in roka
Podobno kot nekateri pisatelji še vedno pišejo na roko, zato da se povezava med glavo, srcem in roko bolje »preliva« na papir, ima globalno učenje podobno mantro. Deluje na ravni glave – znanje, srca – občutenje in rok – delovanje. Kot razloži Barbara Vodopivec je to pomembno pri vseh metodah, ki jih uporabljajo.

»V zadnjih letih smo pri svojem delu začeli uporabljati tudi več umetniških metod. Interaktivna predstava Skozi oči begunca, ki jo je zasnovala sodelavka Manca Šetinc Vernik, je bila zelo vidna in uspešna. Gledališče se tu uporablja kot metoda ozaveščanja. Z umetniškimi metodami se ljudi dotakneš na drugi ravni.«

V dobrih dvajsetih letih delovanja Humanitasa je prišlo v svetu do velikih sprememb, obenem se je spreminjalo okolje, v katerem organizacija deluje, kar k razmisleku spodbuja tudi Barbaro Vodopivec.

»Vsekakor se mi je v letih dela spremenil pogled na svet tukaj, svet zunaj. Zagotovo sem več kot dvajset let nazaj mislila, da moram hoditi po svetu, tam delovati in urejati. Zdaj pa se mi zdi, da moramo ogromno narediti od tukaj, kjer smo.«

Obenem predsednica Humanitasa izpostavlja, da je okolje financiranja nevladnih organizacij postalo vse bolj kompetitivno in obremenjujoče.

»Nenehno moramo biti inovativni in kreativni, namesto, da bi se podprlo to, kar si že ugotovil, da deluje. Pisanje projektov, poročanje izredno vpliva na samo delovanje društva. Prej je recimo lahko ena oseba delala na enem ali dveh projektih. Zdaj mora ena oseba delati kar na petih projektih. To zahteva veliko multitaskinga, birokracije in administracije. Zaradi tega sem se začela spreminjati tudi sama in posledično se sprašujem, do kakšne mere bo to lahko še šlo. Obenem se sprašujem, kakšna je tu še vloga nevladnih organizacij, če se moramo nenehno ukvarjati s financiranjem, pa tudi kakšna je danes vloga nevladnega sektorja pri družbenopolitičnih spremembah.«

A navkljub temu ima predsednica Humanitasa še veliko motivacije, ki jo črpa predvsem iz medčloveških stikov.

»Še najbolj me motivira stik s partnerji, s katerimi delam v Burkina Faso, Gani. Tega bi si želela še veliko več, zelo rada grem tudi tja. Skupaj razmišljamo, dobivamo ideje, dobivaš pa tudi odziv na svoje delo. Stik z ljudmi širi znanje, razumevanje, to je tisto, kar te napolnjuje.«

Društvo Humanitas

V Društvu Humanitas spodbujajo vse, ki delate v formalnem in neformalnem izobraževanju, učitelje, učiteljice, mladinske delavce …, da uporabljate njihove strokovne materiale, ki so deloma dostopni na spletu ali pa jih delijo tudi na različnih izobraževanjih.

Vabijo tudi, da jih poleg tega podprete z donacijami za program podpore otrokom in skupnostim v Afriki: https://www.humanitas.si/podpri-program/

Obrazi nevladnikov

Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam prestavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.

Vir: CNVOS